Kmalu se je izkazalo, da se je nedolžna opazka o življenjski spremembi uresničila. Spomladi 2004 je moj krvni tlak postal neobvladljiv in zdravniki so kmalu ugotovili, da je vzrok neozdravljiva avtoimunska ledvična bolezen, ki pelje v odpoved ledvic. Poskušal sem razne prakse uradne medicine in tudi alternativne metode zdravljenja. Nič ni pomagalo. Bolezen je šla svojo pot in funkcija mojih ledvic je bila vse slabša, temu primerno je bilo tudi moje počutje. Slabo.
V petek, 21. marca 2008, sem bil dopoldan na pregledu v nefrološki ambulanti na Polikliniki, popoldne pa sva se z ženo odpravila v Kranjsko Goro, misleč, da bova preživela lep vikend. Že naslednji dan sem se zelo slabo počutil, sililo me je na bruhanje in bil sem popolnoma brez moči. Komaj sem hodil. Prijeten vikend je splaval po vodi. Odhod domov nama je otežila obilica snega, ki je zapadel ponoči.
V ponedeljek sem šel kar sam v nefrološko ambulanto in dipl. zdravstveniku Marku povedal, kaj se je dogajalo čez vikend. Vzel mi je kri in urin in me prosil, naj počakam izvide. Ni bilo treba dolgo čakati. Sečnina 54 in kreatinin 350. Sprejel me je zdravnik in mi takoj povedal, da sem »zrel« za dializo. Doktor Benedik je očitno vedel, kaj me čaka, zato so mi leto prej naredili fistulo in katetra nisem potreboval. Nikoli ne bom pozabil prvega vbodljaja, ki mi ga je v UKC Ljubljana naredil tehnik Hasan. Vrag je vzel šalo.
Začel sem redno hoditi na dializo v dializni center Nefrodial v Črnuče, kjer sem se počutil zgubljen, nemočen in nezadovoljen zaradi vsega, kar me je doletelo. Dejstvo, da moram na dializo, sem zelo slabo sprejel. Vsakič, ko sem moral tja, sem bil notranji boj, a ga je premagala zdrava pamet: treba je iti in pika.
Na dializi so mi zdravniki predstavili tudi ostala nadomestna zdravljenja, od katerih me je zanimala le presaditev ledvice. Pošteno so me seznanili s tveganji, ki jih presaditev prinaša, vendar tega jaz nisem slišal. To mi je predstavljalo edino možnost, da se rešim dialize, ki je v sebi nikakor nisem mogel sprejeti.
Po štirih letih sem dočakal telefonski klic, s katerim so me obvestili, da me čaka ledvica, ki je primerna za mene. Bila je lepa pomladna nedelja, 20 maj 2012. Že naslednji dan so opravili presaditev. Operacijo sem prestal brez posebnosti, okrevanje je bilo kratkotrajno. Srečen sem bil, misleč, da se mi bo življenje obrnilo na bolje. Sprva je lepo kazalo, zelo lepo, kar preveč lepo, da bi lahko trajalo dolgo. Nikakor nisem prišel k močem in tudi izvidi niso bili takšni, kakršne bi si želeli. Po enem letu se je zgodila zavrnitev in ponovitev osnovne avtoimunske bolezni, pojavili so se tumorji na mojih ledvicah. Zato so mi obe moji ledvici takoj odstranili in mi je ostala le še presajena.
Stanje presajene ledvice je bilo vse slabše, moje počutje pa tudi. Bil sem šibek in vsako jutro sem bruhal, včasih tudi vmes. Edino svetlo točko sem takrat videl v počitnicah z vnukoma, saj je toplo junijsko sonce kar vabilo na morje. A od tega ni bilo nič – tudi vnukovo prigovarjanje, češ, dedi jej zdravila, da se boš pozdravil, ni pomagalo. Le kako naj bi sedemletni otrok, ki je komaj čakal, da bosta s sestrico preživela nekaj lepih dni z menoj, vedel, kako slabo se počutim. Namesto na morje, sem moral v bolnico, kajti izvidi so pokazali, zakaj sem komaj preživotaril do konca junija.
Kot da ne bi bilo mojih težav z ledvicami že preveč, sem se v bolnici okužil še z bakterijo – pnevmocisto. Kaj se je takrat dogajalo, ne vem, več o tem bi vedeli svojci in medicinsko osebje. Na kratko: bil sem v umetni komi, doživel in preživel sem tri zastoje dihanja…
Po dveh mesecih in pol ležanja v bolnici in ogromnemu trudu zdravstvenega osebja na Nefrološki kliniki in Infekcijske klinike na Japljevi sem – preživel. Sicer sem shujšal 15 kg – vsi, ki so me takrat videli, so komentirali, da me je bila sama kost in koža. Poleg ostalih diagnoz so zdravniki takrat dodali še eno, in sicer življenjsko ogrožajočo miopatijo. A kljub temu se je zgodil čudež – preživel sem.
Noge me sicer niso držale, a se je z močno voljo počasi spreminjalo in šlo na bolje. V štirinajstih dneh intenzivne terapije v Dolenjskih toplicah so me dokončno postavili na noge. Pred odhodom domov sem lahko prehodil 5 km. Super uspeh.
Med terapijo v toplicah je presajena ledvica popolnoma odpovedala in spet sem začel hoditi na dializo. Dialize še vedno je nisem sprejel in nisem se sprijaznil z mislijo, da bo zdaj to način mojega življenja do smrti.
Preteči je moralo celih petnajst let, da sem sprejel dejstvo, da je dializa način, ki mi omogoča preživetje in je zato najbolje, da jo vzamem za svojo – in sem jo.
Danes polno živim in še bolj intenzivno izkoriščam dneve, ko mi ni treba v dializni center. Takrat kolesarim, osvojim kakšen hrib in si dovolim reči, da sem pohodnik, družim se s prijatelji. Aktiven sem v Društvu ledvičnih bolnikov Ljubljana in Zvezi društev ledvičnih bolnikov Slovenije. Tam sem našel veliko novih prijateljev. To je zelo pomembno, saj lahko druženje z ljudmi, ki imajo podobne težave, pripomore k kvalitetnejšemu življenju. Med srečanji si izmenjujemo izkušnje o tem, kako premagovati določene tegobe, kako se hraniti in piti, kako premagovati napore ipd.
Če na koncu povzamem, lahko rečem, da z dializo ni konec sveta in je mogoče svoj čas kvalitetno preživljati, čeprav okrnjeno, kar je razumljivo. Seveda pa je pomembno poslušati nasvete zdravnikov. Najbrž ne bom pozabil besed zdravnika, ki mi je po odstranitvi presajene ledvice rekel, da moram biti pozoren na dve stvari, in sicer na fosfate, ki morajo biti v referenčnih mejah in urejen mora biti krvni tlak. Tako dolgost življenja ne bo bistveno okrnjena.
Torej: z dializo se življenje ne konča, se pa spremeni. Žal ne le bolniku, temveč tudi vsem ostalim, ki živijo z njim. A z malo dobre volje in ogromno optimizma se da, življenje si pač prilagodim razmeram – lahko celo potujem, saj so povsod po svetu dializni centri.
Jaz sem za to ugotovitev potreboval dolgo vrsto let, a zdaj mi je jasno, da lahko s to boleznijo polno in kvalitetno živim.