Po presaditvi imam normalen ritem življenja
Za presaditev že pred odpovedjo ledvic sem se odločila, saj ta oblika nadomestnega zdravljenja v primerjavi z dializo omogoča svobodnejši ritem življenja, bolniku pušča več samostojnosti in olajša vzdrževanje telesne kondicije, ki je za dobro počutje ključnega pomena. V tistem času poznavanje možnosti zdravljenja s presaditvijo ledvice še preden se začne dializno zdravljenje pri nas še ni bilo tako razširjeno in sem zanjo izvedela od ambulantne nefrologinje.
Ko sem spoznala, da moje ledvice vse bolj pešajo, sem začela še sama iskati informacije o presaditvi pred odpovedjo ledvic. O svoji odločitvi sem seznanila zdravnico in napotili so me na vrsto pregledov, ki so potrebni za uvrstitevna čakalno listo za presaditev ledvice. Izvidi so pokazali, da sem ustrezna kandidatka za presaditev. Nekega poletnega večera so mi iz ambulante za bolnike s presajeno ledvico v UKC Ljubljana sporočili, da sem že na listi, mi pojasnili postopek presaditve in posredovali knjižico, v kateri so bile še pisno obrazložene vse podrobnosti o presaditvi ledvice. Presaditev namreč ni enostaven postopek in zdravljenje zahteva ves čas polno sodelovanje bolnika. V knjižici so bili opisani tudi morebitni neželeni učinki zdravil, ki jih je treba jemati po presaditvi, a tudi to me ni odvrnilo od odločitve. Imam sposobnost, da kake stvari kar odmislim. Takrat sem imela 378 mikromolov/L serumskega kreatinina.
In res, že štiri dni po klicu, da sem uvrščena na čakalno listo, je ponovno zazvonil telefon, na drugi strani pa zdravnik s tako želenim vprašanjem: »Gospa Brecelj, ali ste zdravi?« Bila sem zdrava in čez nekaj ur sem se oglasila v UKC Ljubljana, kjer so opravili še nekaj preiskav, med drugim še zadnjo preiskavo skladnosti s tkivom darovalca ledvice. Tkivna skladnost darovalca organa in prejemnika je namreč ključna za uspešno presaditev in nadaljnje delovanje organa. Skladnost so potrdili in opravili presaditev.
Prvega dne po presaditvi se ne spominjam. Je pa vse teklo po načrtu: ledvica je takoj začela delovati, po nekaj dneh so me z intenzivnega preselili na navadni oddelek in osem dni po operaciji sem lahko odšla domov. Po štirih mesecih bolniške odsotnosti sem se vrnila na svoje delovno mesto za poln delovni čas.
Tudi sama nisem pričakovala, da me bodo na presaditev povabili tako hitro. Mislila sem, da bom morala čakati več let. Naredila sem načrt B: kako bom na dializi hodila na morje in smučat, kar je moja največja športna strast. A že naslednjo sezono sem lahko šla na morje in smučat, kot da se n ebi nič zgodilo – s to razliko, da se sedaj zaradi imunosupresivne terapije ne smem več izpostavljati soncu.
Desetletje po presaditvi lahko povem, da je presaditev upravičila moja pričakovanja. Lahko sem ohranila zaposlitev, ki mi je veliko pomenila, kljub vsemu imam normalen ritem življenja in ne čutim se za nič prikrajšano. Danes poleg tega, da vzamem zdravila in enkrat na tri mesece opravim pregled v ambulanti za bolnike s presajeno ledvico, živim enako kot prej, brez bistvenih omejitev. Jemljem majhne odmerke imunosupresivnih zdravil, drugih zdravil ne potrebujem, neželenih učinkov zdravil n ne občutim. Res imam veliko srečo. Težave mi je povzročila le ukinitev enega od imunosupresivnih zdravil, tako da zaradi bolečin v mišicah pol leta nisem mogla hoditi na telovadbo. Želim si, da bi tako ostalo vsaj trideset let.
Bolnikom, ki se šele odločajo za presaditev svetujem, naj zberejo čim več informacij in se ne osredotočajo preveč na pripovedi bolnikov s slabimi izkušnjami. Pred odločitvijo je pomembna popolna informacija, zavedanje tveganja in vera v najboljši izid. Vsakdo se mora o načinu zdravljenja odločiti sam in živeti s svojo odločitvijo, karkoli že ta prinese.