Z dializo sem se srečal deset let po tem, ko so mi diagnosticirali ledvično bolezen. Ledvice so popolnoma opešale v začetku leta 1995: zelo slabo sem se počutil, preiskave so pokazale, da takoj potrebujem dializo. Ker ni bilo časa za izdelavo arteriovenske fistule, so mi vstavili kateter na prsnem košu in me začeli hemodializirati. Ta čas sem bil hospitaliziran na nefrološkem oddelku UKC Ljubljana, kjer so mi predstavili tudi možnost peritonealne dialize.
Franc Rozman
Povedali so mi, da bodo izvidi ugodnejši, saj bo nihanje kreatinina manjše kot na hemodializi. Menil sem, da bom na peritonealni dializi lahko še naprej igral odbojko, saj mi ne bo treba paziti na fistulo na roki, pričakoval pa sem tudi, da bom hitro transplantiran. Zato sem se odločil, da bom zdravljenje nadaljeval s peritonealno dializo.
Posvojil sem nov življenjski slog s štirimi menjavami dializne tekočine na dan in veliko menjav opravil kar v avtu, ko sem se peljal na primer iz Kranja v Ljubljano. Na izletih sem menjavo opravljal kar v avtobusu. Ker pa sem imel težave s položajem katetra v trebušni votlini, pa tudi trebušna membrana sčasoma ni več delovala optimalno, so mi po dveh letih in pol ob nekem zapletu svetovali, da bi bilo dobro preiti na hemodializo. Naredili so mi arterio-vensko fistulo in naslednjih sedem let in pol sem se zdravil s hemodializo. Zdravljenje je potekalo brez zapletov, imel pa sem veliko težav z visokim fosforjem in moral zelo paziti na prehrano.
Že na peritonealni dializi sem razmišljal o presaditvi ledvice, a sem z odločitvijo kar odlašal. To odlašanje je trajalo skoraj desetletje. Leta 2004 sem le začel opravljati preiskave, potrebne za uvrstitev na čakalno listo za presaditev. Novembra istega leta so me obvestili, da je že na čakalni listi, januarja 2005 pa so me – že tretjič – povabili na presaditev in jo takrat tudi izvedli. Pri prvih dveh pozivih je bil namreč navzkrižni test, s katerim pred presaditvijo preverijo, ali ima prejemnik protitelesa na darovalčevo tkivo, pozitiven in presaditev ne bi bila uspešna.
Kako kot bolnik, ki sem preizkusil vse tri metode nadomestnega zdravljenja, ocenjujem vse tri? Presaditev ledvice je nedvomno najboljša metoda. Saj se telo na dializo navadi, a zdi se mi, da sem bil na dializi kot speča Trnuljčica in me je presaditev zbudila v življenje. Hodil sem normalno v službo in popoldne na hemodializo, doma me skoraj niso videli. Po presaditvi imaš spet prosti čas, apetit, energijo, želje, čisto drugačne volje si. Kljub temu, da sem bil prvo leto po presaditvi zaradi zdravljenja akutne zavrnitvene reakcije v slabši koži kot na dializi, je bila odločitev za presaditev pravilna. Devet let je bilo res fletno, nič me ni omejevalo, čeprav seveda tudi presaditev na telesu pušča posledice. Leta 2015 mi je prva presajena ledvica odpovedala, sledila je hemodializa do nove presaditve ledvice leta 2018. Nova ledvica mi odlično dela.
Vsa leta, kar se spopadam z ledvično boleznijo, izvajam jogo, občasno tudi tibetanske vaje. Verjamem v potencial bioenergije, pa tudi čisto navadne redne telesne dejavnosti. Zadržan sem le do alternativnih metod zdravljenja, ki vključujejo uživanje kakšnih preparatov ali vplivajo na imunski sistem, saj bi lahko prišlo do navzkrižja s terapijo, ki je potrebna po presaditvi.